Cilj je omogočiti strankam, da same opredelijo sporne točke, definirajo problem in samostojno poiščejo morebitne rešitve. Stranke imajo torej veliko svobodo in avtonomijo pri določanju teme razpravljanja in poteku samega mediacijskega postopka.

Cilj transformativne mediacije je tako veliko širši od drugih oblik mediacije, njeni učinki pa so bolj dolgoročni. Ti dve kvaliteti delata transformativno mediacijo izredno primerno za tiste spore, kjer so stranke v medsebojnemu in/ali pa dolgotrajnemu razmerju. Primeri takih sporov so predvsem družinski spori, delovni spori ter tudi gospodarski spori, če gre za dolgotrajno sodelovanje strank. Z mediacijo se tako lahko doseže dvojni cilj, samo rešitev spora in izboljšanje samega razmerja, ki strankama omogoči bolj učinkovito, polno in zadovoljujoče razmerje.

Mediatorjeva vloga je za doseganje teh ciljev zelo pomembna. Meditor pri transformativni mediaciji ne predlaga rešitev, ne daje mnenja glede možnih rešitev ali pa sporazuma, ne sprejema odločitev namesto strank. Njegov cilj je omogočiti strankam, da bodo lahko same prišle do ustrezne in vzajemno zadovoljujoče rešitve. Ravno zaradi tega, ker ne predlaga rešitev, to od mediatorja terja veliko aktivnost pri izboljševanju razmerja med strankami. Slednje se lahko doseže s poglabljanjem razumevanja, izboljšanjem komunikacije, boljšim poslušanjem, izražanjem spoštovanja med strankami, kar vse pripomore k sposobnosti strank, da razumejo stališča druge in kakšni so njeni pogledi na problem.

Od mediatorja se zahteva velika strokovna usposobljenost glede vodenja postopka. Mediator mora s pravilnim postavljanjem vprašanj stranke motivirati k skupnemu iskanju možnosti za rešitev spora, omogočati enakovreden položaj strank, enako možnost predstavitve lastnih pogledov, vse z namenom, da bi se problem kar se da dobro osvetlilo. Osredotočenost mediatorja je usmerjena predvsem na medsebojno sodelovanje strank, iskanje možnosti za opolnomočenje in priznavanje drugega.

Transformativna mediacija se osredotoča predvsem na stranke, ki so središče postopka, ne pa na sam spor oziroma problem. Stranke same, s pomočjo mediatorja, postavljajo okvire za potek postopka (vključno s sprejemanjem temeljnih pravil postopka) in reševanje zadeve, zaradi katere so se odločile za mediacijo.

Mediator stranke spodbuja k razpravljanju o vseh vprašanjih, ki jih stranke štejejo za pomembna in to ne glede na to, ali se ta neposredno nanašajo na spor. To je zelo pomembno, ker se včasih za vidnim nesporazumom skrivajo v ozadju druga vprašanja, ki jih je potrebno nasloviti in o njih razpravljati. Ta možnost, ki jo ponuja transformativna mediacija, je izredno pomembna, ker se s tem lahko doseže veliko bolj dolgoročne in vzajemno zadovoljujoče rešitve, saj se lahko poseže v samo globino problema, kjer ležijo resnični vzroki nesporazumov. Lahko bi rekli, da gre za usposabljanje za komuniciranje, da se stori korak stran od negativne in destruktivne komunikacije in naredi korak proti pozitivnim in konstruktivnim odnosom. Stranke lahko v tem postopku pridejo do boljšega poznavanja sebe, svoje lastne identitete, potreb, želja in kar je zelo pomembno in značilno za transformativno mediacijo, poveča se občutljivost strank za potrebe in želje druge strani. Spodbuja se razmišljanje strank glede situacije in analiziranje možnosti. Mediator nadalje usmerja razpravljanje, omogoča razpravo o spornih točkah in usmerja na področja, ki so zrela za odločanje.

Transformativna mediacija ni usmerjena le v prihodnost in ne zanemarja preteklosti. Če stranke menijo, da je preteklost za njih pomembna, imajo vso možnost, da o tem razpravljajo, ker se s tem lahko doseže medsebojno priznavanje. Obravnavanje tem iz preteklosti je pogosto povezano s čustvi, ki so za transformativno mediacijo pomembna in jih ne zanemarja. Ravno nasprotno, čustva namreč za razliko od drugih pristopov predstavljajo integralni del postopka. Čustva so lahko v družinskih (in ostalih) sporih pogosto ključ za rešitev spornih vprašanj, zato je prav, da se jih ne zanemarja ali pa onemogoča, ampak se omogoči izražanje in razpravo o le teh.

Transformativna mediacija je po prikazanem postopek, ki lahko strankam zaradi svojih lastnosti ponudi resnično možnost, da bi prišle do vzajemno zadovoljujoče rešitve problema. Pri tem pa strank postopek skoraj v ničemur ne omejuje in jim omogoča, da si postopek (vključno z temeljnimi pravili) oblikujejo po lastnih željah in potrebah. Mediatorjeva naloga pa je strankam omogočiti izražanje teh želja in potreb ter izboljševati komunikacijo in razmerje med njimi, ne pa predlagati rešitve problema, ker so stranke same sposobne doseči (dolgoročno) rešitev in ravno zato, ker bo to povsem njihova rešitev, bo verjetnost spoštovanja le te veliko večja, kot če bi jo sprejela za njih ali jo predlagala tretja oseba.

© Zavod RAKMO 2010